UVOD

Prvo zakonodajo v zvezi z uvajanjem kontrole nad določenimi drogami na Nizozemskem predstavlja opijski zakon (Opiumwet) iz leta 1919, ki je temeljil na haaški opijski konvenciji iz leta 1912. Po tem, ko je Nizozemska leta 1925 pristopila še k ženevski opijski konvenciji iz leta 1925, je sledila revizija domače zakonodaje. Dne 12. maja 1928 je bil sprejet opijski zakon (Staadsblad 167), ki je začel veljati 1. oktobra 1928. Ta zakon je na spisek prepovedanih drog opiju dodal kokain, inkriminiral pa je tudi uvoz in izvoz ter tranzit produktov iz indijske konoplje. Najvišja zagrožena kazen v zvezi s predvidenimi kaznivimi dejanji je bila zaporna kazen do enega leta.

Do poostritve kazni je prišlo v letu 1953. Nizozemska je takrat ratificirala ženevsko konvencijo iz leta 1936 in dopolnilni protokol k sporazumu zoper promet z opojnimi drogami, sklenjenem v New Yorku dne 11. decembra 1946. Novela je zagroženo kazen zapora zvišala na štiri leta in to ne samo za dejanje proizvodnje in prometa z nedovoljenimi drogami, temveč tudi za nelegalno posest. V literature se navaja, da pravzaprav noben od teh zakonov ni pomenil odgovora (reakcije) na neke pereče probleme z drogo na Nizozemskem.

Takšne razmere so vladale vse do nastopa prvega večjega vala povpraševanja po drogah, ki je nastopil v začetku 70-ih let. Kot odgovor na ta pojav je vlada ustanovila delovno skupino, ki bi naj predlagala izhodišča za reformo zakonodaje. Delovna skupina, poimenovana po svojem predsedniku Baan-u, je predlagala naslednje:
1) uvedbo zakonskega razločevanja med trdimi in mehkimi drogami,
2) eksperimentalno legalizacijo uživanja in prometa z mehkimi drogami na določenem področju za določen čas, kakor tudi eksperimente s prosto distribucijo drog.
Rezultati teh eksperimentov bi potem predstavljali temelj za reformo zakonodaje.

Liberalna usmeritev Baanovega poročila je bila v dokajšnji meri upoštevana pri reformi opijskega zakona iz leta 1976. Od njene uvedbe dalje je nizozemska politika do drog temeljila na štirih temeljih:
1)zakonskem razlikovanju med trdimi in mehkimi drogami (spisek drog I in II v zakonu),
2) ostri represivni usmerjenosti predvsem zoper promet in proizvodnjo trdih drog,
3)de facto (torej dejansko ne pa po zakonu) legaliziranju majhnih količin mehkih in trdih drog za osebno rabo ter tolerantnem odnosu do jemanja mehkih drog in njihovega neprofitnega preprodajanja na drobno v določenih mladinskih centrih,
4) uvajanje široke palete programov pomoči odvisnikom od drog.

Z novo zakonodajo je Nizozemska zaostrila odnos do trdih drog in se s tem približala kriminalni politiki ostalih zahodnih držav. Zaporne kazni za ilegalni uvoz-izvoz trdih drog je potrojila, za vsa druga kazniva dejanja v zvezi s trdimi drogami pa podvojila, razen za posest, kjer je zagrožena kazen ostala ista, t.j. do 4 leta zapora. Za posest majhne količine trde droge za osebno rabo se je zagrožena kazen celo znižala na največ 2 leti.

Glavna posebnost že omenjene reforme iz leta 1976 je poseben odnos do t.i. lahkih drog, pri čemer so mišljeni produkti iz indijske konoplje. Za proizvodnjo, prodajo, predelavo itn. mehkih drog je bila predvidena kazen zapora do 2 leti ali (in) denarna kazen do 100.000 guldnov. V primeru, da je šlo pri dejanjih proizvodnje, prodaje, transporta, posesti, hrambe, uvoza-izvoza mehke droge za količino manjšo od 31 gramov, je bila zagrožena kazen zapora do 1 meseca ali denarna kazen do 5.000 guldnov.

Na Nizozemskem se zelo redko zgodi, da se uvede kazenski pregon zaradi posesti, proizvodnje ali trgovine z mehko drogo v majhnih količinah. Takšna politika v praksi je možna zaradi t.i. "oportunitetnega načela", po katerem se ravna državni tožilec.

Nizozemsko državno tožilstvo (Openbaar Ministerie - OM) predstavlja hierarhično organizacijo, ki jo vodi 5 generalnih prokuratorjev, v celoti pa je podrejena pravosodnemu ministru. Ima monopol nad pregonom kaznivih dejanj, je pa tudi nadrejena policiji (nacionalni in lokalni). Načelo oportunitete pregona, ki omogoča de facto legalizacijo mehkih drog, je v nizozemskem zakonu o kazenskem postopku opredeljeno "negativno" t.j. zgolj kot izjema od splošne dolžnosti tožilca, da začne kazenski pregon, če so podani dokazi, da je storjeno kaznivo dejanje. Procesni zakon določa, da sme tožilec od tega odstopiti "le izjemoma" in sicer le, "če je to v javnem interesu". Dejansko gre za načelo legalitete pregona, za katerega pa je predvidena omilitev v izjemnih primerih, ko to "terja javni interes".

Oportunitetno načelo je tožilstvo začelo razlagati "pozitivno". Po novi razlagi je tožilec zavezan uvesti pregon samo, če obstajata dva pogoja:
1) pregon mora biti utemeljen na zakonu in
2) pregon mora biti v javnem interesu.
S takšnim novim tolmačenjem je bilo de facto uvedeno načelo oportunitete pregona, ta sprememba pa je omogočila dejansko dekriminacijo mehkih drog na Nizozemskem.

V pristojnosti državnega tožilstva je tudi izdajanje uradnih smernic (inštrukcij) policiji npr. glede tega, katera kazniva dejanja v zvezi z drogami naj preganja in katera ne. Smernice glede politike pregona kaznivih dejanj v zvezi z drogami je izdal tudi pravosodni minister. Tako je npr. v svojih smernicah iz leta 1976 (Staatscourant 1980, nr. 137) v zvezi s pregonom teh kaznivih dejanj dal prioriteto pregonu dejanj proizvodnje in prometa s trdimi drogami. Milejši pristop je bil predviden v naslednjih primerih:
1) pri posesti majhne količine trde droge za osebno rabo (praviloma ni pregona),
2) pri posesti, proizvodnji ali preprodaji do 30 g. marihuane (ni pregona),
3) pri prodaji marihuane na drobno v majhnih količinah v mladinskih centrih (t.i. hišni prodajalec) in v coffeeshop-ih (ni pregona, pod pogojem, da prodajalec ne trguje provokativno in da javno ne propagira svojega blaga).

Akcije policije so usmerjene le zoper kazniva dejanja, pri katerih gre za večje količine nedovoljenih drog.

Leta 1996 je bila sprejeta sprememba opijskega zakona iz 1976 skupaj s smernicami, ki v veliki meri krojijo politiko Nizozemske do drog.
Razlog za spremembo je bil med ostalim tudi Schengenski sporazum in zaveza Nizozemske, da bo postorila kar je mogoče, da njena "liberalna" politika do drog ne bi vplivala na sosednje države.

Poleg navedenih sporazumov je Nizozemska podpisnica mednarodnih konvencij sprejetih v okviru OZN iz leta 1961, 1971, 1988 (iste konvencije zavezujejo tudi RS).

KLASIFIKACIJA
Pri klasifikaciji prepovedanih drog obstaja delitev na dve skupini ( I. trde - mamila z nesprejemljivim tveganjem in II. mehke droge), konoplja je uvrščena v drugo skupino, zaradi manjše škodljivosti v primerjavi z drugimi drogami.

UŽIVANJE
Uživanje se načeloma ne preganja, možna pa je prepoved uporabe drog in preganjanje takšnega početja, a le na javnih mestih v določenih krajih. V tem primeru gre za prekršek, ki se lahko kaznuje z zaporno kaznijo do 4 mesecev ali denarno globo.

POSEDOVANJE ( za osebno uporabo)
Posedovanje mehkih drog za osebno uporabo je prekršek (do 30g) . V skladu s smernicami (glej uvod) se preiskovanje in pregon do 5g (prej 30 g) konoplje ne izvaja - že sama policija v teh primerih ne ukrepa.
Posedovanje od 5g do 30 g - denarna kazen od 50 - 150 guldnov.

POSEDOVANJE, PREVOZ, SHRANJEVANJE, PRODAJA - (ne za osebno uporabo)
Do 30 g - denarna kazen do 5000 guldnov in/ali 1 mesec zapora (kot najvišja zagrožena kazen - do 30g).
Od 30g do 1kg - denarna kazen 5 - 10 guldnov na gram,
od 1kg do 5kg - denarna kazen 5.000 - 10.000 guldnov ali/in dva tedna zaporne kazni za vsak kilogram,
od 5kg do 25 kg - 3-6 mesecev in do 25.000 guldnov,
od 25kg do 100kg - 6-12 mesecev in do 25.000 guldnov,
nad 100 kg 12 - 24 mesecev in do 25.000 guldnov.

V primeru, da gre za povratnika ali za prodajo mladoletnim in umno bolnim osebam, se kazen primerno poveča.

UVOZ IN IZVOZ
(ne z namenom osebne uporabe)
Najvišja zagrožena kazen v tem primeru je do 4 leta zapora in/ali 100.000 guldnov.

GOJENJE
Gojenje ( če izvzamemo industrijsko konopljo) zakonsko ni dovoljeno, je pa tolerirano do določenih količin.
Do 5 rastlin je preganjanje opuščeno že s strani policije - rastlin ne zasežejo. Do postopanja pa pride v primeru mladoletnikov.
Od 5-10 rastlin je kazen 50 guldnov na rastlino v primeru ponovitve dejanja pa 75 guldnov na rastlino.
Od 10-100 rastlin je kazen 125 guldnov na rastlino in/ali 1 dneva zaporne kazni na rastlino.
Od 100-1000 rastlin je kazen 2-6 mesecev zapora in do 25000 guldnov.
Nad 1000 rastlin je kazen 6 mesecev - 2 let zapora in do 25000 guldnov.

COFFEE SHOP
Za obratovanje mora izpolnjevati določene pogoje kot so:
prepoved oglaševanja, prepoved trdih drog, prepoved vstopa mladoletnim, prepoved prodaje alkohola, ne sme biti težav z okolico, smejo prodati največ 5g eni osebi v istem dnevu, na zalogi imajo lahko največ 500g mehkih drog.
V primeru, da se ne spoštuje prepovedi, sledi kazen in zaprtje coffee shopa.
Trenutno število coffe shopov na Nizozemskem je okoli 800, od tega polovica v Amsterdamu (bilo pa jih je preko 1500 - se pravi, da se je število skoraj prepolovilo). V določenih predelih države coffe shopov ni - kajti njihovo odprtje je odvisno tudi od lokalne skupnosti, potrebno je namreč soglasje le te.

UPORABA V ZDRAVSTVENE NAMENE
Nizozemska je pridobila dovoljenje s strani OZN za gojenje konoplje v zdravstvene namene.
Uporablja se za bolnike z rakom, AIDS-om, glavkomom, multiplo sklerozo.

VIRI:
1. Matjaž Jager, Nekateri kriminološki in kazenskopravni vidiki inkriminacije v zvezi z drogami
2. dr. Irene Sagel-Grande, Dutch drugs policy updated after twenty years
3. Mednarodno primerjalni vidiki uporabe in zlorabe drog - www.emcdda.org