PEJOTL ali SVETI KAKTUS

Botanično ime
Domovina
Kratka zgodovina
Uporaba
Zanimivosti
Delovanje
Medicinska uporabnost pejotla
Literatura

 

Botanično ime:
Lophophora williamsii
Druga imena (glede na različna plemena): hikori, hikuli, huatari, seni, wokowi…

Domovina:
suho področje okoli reke Rio Grande v severno-vzhodnem delu Mehike in Teksasa.

Kratka zgodovina:
najstarejši zapis o pejotlu izvira iz dela "De historia plantarum novae Hispaniae" (1651), avtorja Francisca Hernandeza. V delu navaja: " Tisti, ki ga jedo, lahko predvidijo dogodke ali odkrijejo tistega, ki mu ukrade kakšno orodje ali kaj drugega." Nekaj let kasneje je o tem kaktusu poročal španski frančiškan Bernardino de Sahagun:” Kdor je pejotl, gleda zastrašujoče ali smešne vizije. Takšna zastrupitev traja dva ali tri dni, potem preneha. Pejotl daje Indijancem pogum za borbo in jim omogoča, da ne čutijo strahu in lakote, niti žeje. Prepričani so, da jih pejotl obvaruje pred vsemi nevarnostmi. ” Neki drugi cerkveni kronist je leta 1591 zabeležil, da tisti, ki uživa pejotl, vidi strašne vizije kot je sam hudič, in da lahko prerokuje prihodnost. Prepričan je bil, da je kaktus zvita ukana samega Satana. Inkvizicija (*srednjeveško cerkveno sodišče) je leta 1620 ožigosala uporabo pejotla. Španskim osvajalcem pa vseeno ni uspelo iztrebiti tega kulta v Mehiki, čeprav so to skušali storiti z vsemi razpoložljivimi sredstvi. Kršitelje so bičali in celo ubijali. Špance je motilo predvsem to, da so domorodci posušeni pejotl uživali skoraj na isti način kot se pri katoliškem obredu uživajo hostije. V nekem katoliškem priročniku iz 1760. leta iz Mehike je uživanje pejotla izenačeno z ljudožerstvom. Na silo krščeni domorodci so se začeli s pomočjo pejotla pogovarjati z Jezusom Kristusom in posameznimi krščanskimi svetniki, ki so zamenjali njihove dotedanje duhove in bogove.Kadar so v naravi naleteli na sveti kaktus so se mu vedno s spoštovanjem poklonili in prekrižali. V mehiški folklori je še vedno živo verovanje v svetnika, očeta pejotla, El Santa Nina de Peyotla, ki naj bi se pojavljal v planinah, kjer pejotl raste. Po letu 1880 se je kult pejotla preko reke Rio Grande začel širiti med indijanska plemena Kiowa in Komanchi iz ZDA. Ta plemena so hitro zasnovala posebno obredno uživanje pejotla, v katerem so se prepletali krščanski in poganski elementi. Kult halucinogenega kaktusa se je nenavadno hitro širil, zahvaljujoč psihoaktivnim lastnostim pejotla in dejstvu, da je užival ugled univerzalnega in nadnaravnega zdravila. V dvajsetih letih 20. stoletja je bilo v ZDA več kot 1300 privržencev kulta pejotla, ki je zajel okoli 40 plemen. Pripadniki kulta so se legalno organizirali kot "Native American Church "(Cerkev amerških domorodcev), ki združuje krščanske elemente s poganskimi. Po pričevanju očividcev ni v nobenem drugem cerkvenem obredu toliko ponižnosti, pobožnosti, dostojanstva, discipline in upoštevanja strogih pravil, kot ravno v kultu Svetega kaktusa. Skozi leta se je kult pejotla vse bolj približeval krščanstvu, z zagovarjanjem dobrih del, ljubezni do bližnjega in drugih načel idealiziranega krščanstva.

Uporaba: 
nadzemni del kaktusa v cvetu narežejo v tanke rezine, imenovane tudi "meskalinski gumbki ", ki jih nato sušijo na soncu. Med strogo določenim ritualom rezine najprej navlažijo s slino, nato jih z dlanmi oblikujejo v kroglice in jih zaradi grenkega okusa samega pejotla pogoltnejo brez žvečenja. Indijanci iz plemena Kiowa vsako soboto ponoči ob ognju pogoltnejo dvanajst tovrstnih kroglic.

Zanimivosti:
podobnost med krščanskim obredom in obredom kulta pejotla povzroča dileme pri predstavnikih Cerkve in antipsihadeličnemu krogu v ZDA, saj pripadniki kulta, navkljub redni intoksikaciji z meskalinom, ne kažejo znakov mentalnega, fizičnega ali moralnega propadanja. Njihovi obredi so tihi, mirni in potekajo v atmosferi zbranosti in kontemplacije (globokega razmišljanja). Antropologi, ki so preučevali kult pejotla so složno zaključili, da gre za pravo religijo in ne za izgovor za drogiranje, kot so poskušali vsiliti krščanski misionarji. Pripadniki kulta pravijo: " Beli človek zna brati in o božji besedi bere v Bibliji. Indijanec ne zna brati, zato božjo besedo izve od pejotla." Nekatera plemena v Mehiki, ki živijo na področjih, kjer pejotl ne raste, enkrat letno romajo do mesta, kjer nabirajo sveti kaktus. Tako včasih prehodijo več kot 400 kilometrov. Načrt takega romanja je natančno določen in velja že več stoletij. Posušene rezine pejotla imajo kemijsko stabilno sestavo in tudi z daljšim shranjevanjem ne izgubijo učinkovitosti. Zahvaljujoč tej lastnosti se je kult svetega kaktusa razširil tudi na področja s hladnejšo klimo, kjer drugače kaktus ne uspeva. Tako so se pripadniki kulta na severu legalno oskrbovali s pejotlom po pošti. Danes je v večini držav v ZDA trgovina s pejotlom prepovedana, toda v indijanskih rezervatih je mogoče kupiti rezine svetega kaktusa. Pejotlu grozi izumrtje, saj so rastlino v želji po psihadeličnih izkušnjah nekontrolirano trgali skupaj s koreninami in jo tako neusmiljeno iztrebljali. V zadnjem času nekateri pripadniki kulta poskušajo zaščititi rast kaktusa.

Delovanje:  
fiziološko delovanje pejotla je skorajda identično učinku njegovega glavnega alkaloida meskalina, ki ga posušen kaktus vsebuje od 4 do 7 procentov. Meskalin so iz pejotla izolirali leta 1896 in je po svoji kemijski strukturi 3,4,5- trimetoksifeniletilamin. Prvo sintezo (umetno sestavitev) meskalina so izvedli leta 1919. Drugi manj pomembni alkaloidi v pejotlu so: anhalamin, anhalonidin, pejotin, anhalonin in lofoforfin. Na ilegalnem trgu v ZDA je večinoma prisoten sintetični meskalin, ki nima tako neugodnega okusa kot pejotl, dozira pa se od 0,2 do 0,6 grama. Pogosto se pojavlja tudi pomešan s PCPjem (angelski prah). Mnogi avtorji so podrobno opisali halucinacije po zaužitju pejotla ali čistega meskalina. Efekti so podobni delovanju psilocibina ali LSD-ja. Značilne so nenavadno svetlikajoče, sijoče in obarvane vizije, ki se premikajo podobno kot kaleidoskop. Pojavljajo se tudi slušne, vonjalne, okušalne in otipne halucinacije ter občutek lebdenja in breztežnostnega stanja. Izčrpne raziskave o učinkih meskalina je na Univerzi v Chikagu med prvimi izvajal Heinrich Klüver (1926). Ugotovil je, da je po uživanju te substance nemogoče gledati v bel zid, ne da bi na njem videli lesketajoče forme, ki jih je razvrstil in opisal kot tunel, lijak, rezbarijo, filigran, šahovsko ploščo, pajčevino in spiralo. Delovanje meskalina sta na sebi preskusila tudi dva velikana svetovne književnosti in pri tem izkusila dva različna in celo nasprotna učinka. Angleški pisatelj Aldous Huxley je v svojem delu "Vrata spoznanja" ("The Doors of Perception") podal mojstrsko interpretacijo delovanja meskalina. Huxley je odobraval uporabo meskalina in psilocibina kot dopustnima sredstvoma za širjenje čutnih zaznavanj in razpona zavesti, za drugačno, bogatejše doživljanje realnosti in za odkrivanje smisla življenja. Francoska književnica Simone de Beauvoir pa v svojem delu " La force de l'age" (1960) piše, da je Jean Paul Sartre imel z učinki meskalina zelo neprijetno in mučno izkušnjo z zastrašujočimi vizijami. Sartre je gledal, kako se pred njim dežniki spreminjajo v ptiče mrhovinarje, okrog sebe je videl okostnjake, gromozanske rake,… Boril se je s hobotnico, ki je bila močnejša od njega. Belgijski pesnik in slikar Henri Michaux, po svojem prepričanju ateist, je po zaužitju pejotla nad seboj zagledal "na tisoče bogov". Zavedal se je, da je to nemogoče, toda bogovi so bili nad njim kot resnični in naravni. Občutil je, da živi v višji dimenziji in da ni zaman živel. Tudi pesnik Allen Ginsberg in filozof Alan Watts sta, poleg drugih halucinogenov, eksperimentirala tudi z meskalinom. Ameriški etnolog in antropolog Carlos Castaneda v svojih knjigah opisuje, kako indijski vrač don Juan pejotlu pripisuje lastnosti učitelja. Sam Castaneda je pod vplivom pejotla domnevno čutil, da postaja prozoren. Po odkritju LSD-ja , ki deluje približno 10000 krat močneje od meskalina, sta pejotl in meskalin v krogih ameriških intelektualcev in psihadelikov povečini izgubila nekdanji pomen in popularnost. Opomba: podatkov o uporabi pejotla in meskalina v naši državi žal nimamo.

Medicinska uporabnost pejotla:
v študiji, objavljeni 1940, raziskovalec halucinogenega rastlinja Richard E. Schultes poroča, da je pejotl zaradi svojih magično zdravilnih lastnosti pri severnoameriških Indijancih bolj cenjen kot zdravilo in ne le kot ritualna droga. V novejšem času je pejotl zamenjal številne iz preteklosti poznane zdravilne rastline in postal pri mehiških Indijancih skoraj univerzalno zdravilo. Z njim zdravijo tuberkulozo, spolne in kožne bolezni, gripo, diabetes, revmatizem, krče, različne rane, poškodbe, ugrize živali in drugo. Nekateri Indijanci svojo čvrsto konstitucijo, zdravje in dolgo življenje pripisujejo redni uporabi pejotla, drugi pa verjamejo, da droga deluje profilaktično (varovalno) proti urokom in čarovnijam. Pejotl ugodno deluje v primerih angine in astme ter kot analgetik. Pred kratkim so v kaktusu odkrili substance z izrazitim antibiotičnim učinkom in to na stafilokoke, ki so drugače odporni proti penicilinu. Dokazano je tudi ugodno delovanje pri zdravljenju nekaterih očesnih bolezni.

 

LITERATURA:

Opojne droge, Mr Marko Nicović, Jugoart , Zagreb 1989
Svijet halucinogenih droga , Ljubiša Grlič,  Globus, Zagreb1989