Mandragora, alrauna

Od vseh rastlin iz družine plodovk je največ vraževerja povezanega z mandragoro (Mandragora officinarum). Skozi stoletja so ji mnogi narodi pripisovali čarovniške in magične lastnosti, z njo pa so povezane tudi številne legende. Mistična moč mandragore je vzburjala človeštvo morda v enaki meri kot skrivnosti Atlantide, vesoljnega potopa, El Dorada ali prerokb Nostradamusa. Rastlina ima nevsakdanji izgled, značilni so rumenkasti mesnati bobki na dolgih pecljih, ki izhajajo iz prizemne rozete listov. Zelo je razvit mesnat in debel koren, ki lahko zavzame izgled podoben človeškemu telesu.

Pradomovina mandragore je današnji Izrael. Od tam se je rastlina razširila po Egiptu, Grčiji in naprej po mediteranskih deželah, na vzhodu pa vse do Himalaje. Pri nas je redka. O nenavadnih značilnostih, ki jih pripisujejo mandragori, govori njeno nemško ime Hexenkraut (čarovniško zelje), njeno angleško ime mandrake uporablja znani čarovnik iz stripov ameriškega novinarja Leeja Falka.

Izkopavanje korena mandragore, ki je poznan pod imenom alrauna, je bilo po stoletnem verovanju nevarno in je lahko povzročilo smrt, če niso bile pravočasno uporabljene vse mere pozornosti. Glede na starogrškega filozofa in naravoslovca Teofrasta, zaradi rastline ni pretila nikakršna nevarnost, razen v primeru, da se okoli nje trikrat sprehodiš z mečem v roki in obrazom obrnjenim proti zahajajočemu soncu, istočasno pa je moral pomočnik v tem procesu plesati naokrog in peti ljubezenske pesmi. Podrobnejši opis potrebne ceremonije je dal židovski kronist Flavius Josephus iz I. stoletja: "Ta čudežni koren ognjenordeče barve, zvečer pa izžareva rdeče žarke. Izkopati ga je zelo težko, ker se upira vsakemu, ki se mu približa. Po vsakem dotiku grozi smrt. Edini način, da se brez nevarnosti pride do korena je ta, da se ga obkoplje naokrog, tako da samo majhen ostanek korena ostane neviden pod zemljo. Potem je za koren potrebno zavezati psa in če pes v to poslušno privoli, izruva koren in pogine na mestu, ne bo nikakršne nevarnosti. Pravzaprav, v trenutku ko nam koren prispe v roke, ne preti od njega nikakršno zlo in lahko ga takoj uporabimo za pripravljanje ekstrakta."

Osušeni koren mandragore se je dosti uporabljal kot amulet, ne samo zaradi magičnega delovanja in velike strupenosti, ampak tudi zaradi svoje pogosto nenavadne oblike. V alrauni lahko z malo domišljije vidiš človeško podobo, pogosto pa se koren, da bi bil karseda podoben človeku, še dodatno obdeluje in oblikuje z nožem, da dobi moške oziroma ženske značilnosti. Takšni amuleti so prinašali srečo edino, če jih je lastnik skrbno čuval in negoval. Zato so alrauno oblačili v žamet in svilo, shranjevali so jo v majhnih kovčkih in redno vsak petek okopali v rdečem vinu. Če bi lastnik na to pozabil, bi alrauna začela povzročati nevšečnosti, znala pa je biti tudi zelo neprijetna. O rimsko - nemškem caru Rudolfu II., ki je bilo tako hrvaško - ogrski in češki kralj in močan preganjalec prostestantov, je znano, da je posedoval mnogo lutk iz alraune, da jih je razkošno oblačil in vsak teden kopal.
V srednjem veku je veljalo prepričanje, da dela nošenje alraune bojevnike neranljive in jim omogoča popoln zadetek pri uporabi orožja.
Verjeli so, da ima posebno čudodelne lastnosti mandragora, ki raste pod vislicami, ker vzklije iz semenske tekočine obešenih zločincov.

V dobi preganjanja čarovnic je bilo dosti žensk zažganih samo zato, ker so posedovale alrauno in jo ponoči imele pod blazino. Tudi francoska nacionalna junakinja Jeanne d'Arc je bila, preden so jo zažgali kot čarovnico, obtožena od cerkvenega sodišča, da je v nedrih hranila alrauno, da bi ostala nepremagljiva. Kot je poznano, jo je ista cerkva po petih stoletjih proglasila za svetnico.

V domači medicini je koren mandragore, kljub veliki strupenosti, služil kot splošno zdravilo za vse vrste bolezni. Pripisovali so mu čudodelne lastnosti. Starogrški zdravniki so menili, da se s pomočjo ekstrakta mandragore pozabljajo vse skrbi. Verjetno je šlo za delovanje sestavin te rastline na začasno izgubo spomina, kar je karakterističen simptom učinka alkaloidov iz rastlin družine plodovk.Tudi uporaba rumenih bobkov mandragore je znana od starega veka. Bobke so polagali v grobnice faraonov, kot simbol večne ljubezni in plodnosti. V Bibliji so bobki omenjeni kot uspavalno sredstvo. Obstajajo predpostavke, da se je v nekaterih vojnah in spopadih v starem veku vino z ekstraktom mandragore uporabljalo za omamljanje sovražnikov. Alrauno so srednjeveški kirurgi uporabljali za lajšanje bolečin pri operacijah. V mnogih deželah je mandragora znana kot zelo učinkovit afrodizijak.

Predpostavlja se, da se je tudi mandragora uporabljala za pripravo čarovniških masti, čeprav rastlina ni pogosta. Toksične sestavine v mandragori so podobne tistim, ki se nahajajo v večini strupenih plodovk. V posušenem korenu je okrog 0.4% tropanskih alkaloidov, od tega hiosciamina, nato skopolamina in atropina. Čeprav ga ni veliko, je skopolamin glavni nosilec delovanja te droge. Skopolamin je drugače substanca, ki jo vohunske službe uporabljajo za pranje možganov, saj osebo privede v polbudno in omamljeno stanje, v katerem je zelo podvržena sugestijam.

 

LITERATURA:

Opojne droge, Mr Marko Nicović, Jugoart , Zagreb 1989
Svijet halucinogenih droga , Ljubiša Grlič,  Globus, Zagreb1989