Mandragora,
alrauna
Od
vseh rastlin iz družine plodovk je največ vraževerja povezanega z
mandragoro (Mandragora officinarum). Skozi stoletja so ji mnogi narodi
pripisovali čarovniške in magične lastnosti, z njo pa so povezane
tudi številne legende. Mistična moč mandragore je vzburjala človeštvo
morda v enaki meri kot skrivnosti Atlantide, vesoljnega potopa, El
Dorada ali prerokb Nostradamusa. Rastlina ima nevsakdanji izgled,
značilni so rumenkasti mesnati bobki na dolgih pecljih, ki izhajajo
iz prizemne rozete listov. Zelo je razvit mesnat in debel koren, ki
lahko zavzame izgled podoben človeškemu telesu.
Pradomovina
mandragore je današnji Izrael. Od tam se je rastlina razširila po
Egiptu, Grčiji in naprej po mediteranskih deželah, na vzhodu pa vse
do Himalaje. Pri nas je redka. O nenavadnih značilnostih, ki jih pripisujejo
mandragori, govori njeno nemško ime Hexenkraut (čarovniško zelje),
njeno angleško ime mandrake uporablja znani čarovnik iz stripov ameriškega
novinarja Leeja Falka.
Izkopavanje
korena mandragore, ki je poznan pod imenom alrauna, je bilo po stoletnem
verovanju nevarno in je lahko povzročilo smrt, če niso bile pravočasno
uporabljene vse mere pozornosti. Glede na starogrškega filozofa in
naravoslovca Teofrasta, zaradi rastline ni pretila nikakršna nevarnost,
razen v primeru, da se okoli nje trikrat sprehodiš z mečem v roki
in obrazom obrnjenim proti zahajajočemu soncu, istočasno pa je moral
pomočnik v tem procesu plesati naokrog in peti ljubezenske pesmi.
Podrobnejši opis potrebne ceremonije je dal židovski kronist Flavius
Josephus iz I. stoletja: "Ta čudežni koren ognjenordeče barve, zvečer
pa izžareva rdeče žarke. Izkopati ga je zelo težko, ker se upira vsakemu,
ki se mu približa. Po vsakem dotiku grozi smrt. Edini način, da se
brez nevarnosti pride do korena je ta, da se ga obkoplje naokrog,
tako da samo majhen ostanek korena ostane neviden pod zemljo. Potem
je za koren potrebno zavezati psa in če pes v to poslušno privoli,
izruva koren in pogine na mestu, ne bo nikakršne nevarnosti. Pravzaprav,
v trenutku ko nam koren prispe v roke, ne preti od njega nikakršno
zlo in lahko ga takoj uporabimo za pripravljanje ekstrakta."
Osušeni
koren mandragore se je dosti uporabljal kot amulet, ne samo zaradi
magičnega delovanja in velike strupenosti, ampak tudi zaradi svoje
pogosto nenavadne oblike. V alrauni lahko z malo domišljije vidiš
človeško podobo, pogosto pa se koren, da bi bil karseda podoben človeku,
še dodatno obdeluje in oblikuje z nožem, da dobi moške oziroma ženske
značilnosti. Takšni amuleti so prinašali srečo edino, če jih je lastnik
skrbno čuval in negoval. Zato so alrauno oblačili v žamet in svilo,
shranjevali so jo v majhnih kovčkih in redno vsak petek okopali v
rdečem vinu. Če bi lastnik na to pozabil, bi alrauna začela povzročati
nevšečnosti, znala pa je biti tudi zelo neprijetna. O rimsko - nemškem
caru Rudolfu II., ki je bilo tako hrvaško - ogrski in češki kralj
in močan preganjalec prostestantov, je znano, da je posedoval mnogo
lutk iz alraune, da jih je razkošno oblačil in vsak teden kopal.
V srednjem veku je veljalo prepričanje, da dela nošenje alraune bojevnike
neranljive in jim omogoča popoln zadetek pri uporabi orožja.
Verjeli so, da ima posebno čudodelne lastnosti mandragora, ki raste
pod vislicami, ker vzklije iz semenske tekočine obešenih zločincov.
V dobi preganjanja čarovnic je bilo dosti žensk zažganih samo zato,
ker so posedovale alrauno in jo ponoči imele pod blazino. Tudi francoska
nacionalna junakinja Jeanne d'Arc je bila, preden so jo zažgali kot
čarovnico, obtožena od cerkvenega sodišča, da je v nedrih hranila
alrauno, da bi ostala nepremagljiva. Kot je poznano, jo je ista cerkva
po petih stoletjih proglasila za svetnico.
V
domači medicini je koren mandragore, kljub veliki strupenosti, služil
kot splošno zdravilo za vse vrste bolezni. Pripisovali so mu čudodelne
lastnosti. Starogrški zdravniki so menili, da se s pomočjo ekstrakta
mandragore pozabljajo vse skrbi. Verjetno je šlo za delovanje sestavin
te rastline na začasno izgubo spomina, kar je karakterističen simptom
učinka alkaloidov iz rastlin družine plodovk.Tudi uporaba rumenih
bobkov mandragore je znana od starega veka. Bobke so polagali v grobnice
faraonov, kot simbol večne ljubezni in plodnosti. V Bibliji so bobki
omenjeni kot uspavalno sredstvo. Obstajajo predpostavke, da se je
v nekaterih vojnah in spopadih v starem veku vino z ekstraktom mandragore
uporabljalo za omamljanje sovražnikov. Alrauno so srednjeveški kirurgi
uporabljali za lajšanje bolečin pri operacijah. V mnogih deželah je
mandragora znana kot zelo učinkovit afrodizijak.
Predpostavlja
se, da se je tudi mandragora uporabljala za pripravo čarovniških masti,
čeprav rastlina ni pogosta. Toksične sestavine v mandragori so podobne
tistim, ki se nahajajo v večini strupenih plodovk. V posušenem korenu
je okrog 0.4% tropanskih alkaloidov, od tega hiosciamina, nato skopolamina
in atropina. Čeprav ga ni veliko, je skopolamin glavni nosilec delovanja
te droge. Skopolamin je drugače substanca, ki jo vohunske službe uporabljajo
za pranje možganov, saj osebo privede v polbudno in omamljeno stanje,
v katerem je zelo podvržena sugestijam.
LITERATURA:
Opojne
droge, Mr Marko Nicović, Jugoart , Zagreb 1989
Svijet halucinogenih droga , Ljubiša Grlič, Globus, Zagreb1989