"Politika do konoplje s strani nizozemskih oblasti je mizerna in ozkogledna "

Adriaan Jansen je povezan s Fakulteto za ekonomske vede in ekonometrijo Univerze v Amsterdamu. Že dolgo časa sledi dogodkom s področja konoplje in o tem poroča v strokovnem časopisju (s področja ekonomije). Od avgusta letos je tudi kolumnist revije Highlife. Dovolj razlogov torej, da tega znanstvenika in poznavalca konoplje povabimo na pogovor.

V času intervjuja je Adriaan Jansen izvrševal svojo dolžnost kot član žirije Highlife Cup - testiranje različnih vzorcev marihuane in hašiša. Kaj meni o kvaliteti?
V primerjavi z leti nazaj lahko rečem, da se je povprečna kvaliteta dvignila, variacija pa znižala. Vse se giblje nekje k vrsti White Widow in njeni družini, to je postala prioriteta večine. Poleg tega je malo "outdoor" - vrst. Pred leti je bila na trgu odlična "Brabantska vijola" (Brabant je ena južnih provinc Niz. op.p.), to letos pogrešam. Na splošno rečeno pa je kvaliteta zadovoljiva. "

Leta 1989 si napisal knjigo "Cannabis v Amsterdamu". Že dalj časa se torej ukvarjaš s marihuano. Se je tvoj interes razvil iz tvojega poklica ali bolj iz ljubiteljstva?
Iz ljubiteljstva, moj poklic je namreč raziskovalstvo in predavateljstvo na univerzi. In zagotovo študentje v 80-ih letih niso ravno čakali na predavanja o vedi konoplje ali ekonomskih vidikov le-tega. To je bil bolj moj hobi - od začetka sedemdesetih stanujem namreč v centru Amsterdama in naenkrat so se pojavili prvi coffeeshopi dobesedno pri meni za vogalom. Na primer Rusland in The Bulldog Henka de Vries-a. Zdel se mi je zanimiv pojav, in po pravici povedano se mi je že takrat zdelo, da ima ekonomsko prihodnost. Takrat sem v začetku osemdesetih izvedel raziskovalni program pod naslovom "Nove ekonomske aktivnosti v notranjosti Amsterdama", z mislijo, da mi bo to dalo priložnost poglobitve v pojav coffeeshopov.

Začel sem z zapiski, videl prve policijske vpade in se ob tem jezil, saj so lastniki teh prvih coffeeshopov jasno nakazovali, s čim se ukvarjajo. V izložbah je bilo povsod v dveh jezikih napisano "Trde droge, agresija, ukradeni predmeti NISO DOVOLJENI", in še več podobnih opozoril. Temu, kar torej danes imenujemo "politika ločenih trgov", s čimer si je naša država pridobila tak sij v očeh drugih, so dali inspiracijo in iniciativo prav prvi amsterdamski coffeeshopi.

Kljub temu jih je v tistem obdobju policija v veliki meri oblegala. V medijih so se pojavljala obvestila o t.i. "valilnicah trdih drog". Da bi temu lahko nasprotoval, sem hotel znanstveno dokazati zmoto policije v njihovem prepričanju, da se v coffeeshopih preprodaja tudi še vse kaj drugega kot cannabis. Takrat sem pričel sistematično raziskovati čimvečje možno število amsterdamskih coffeeshopov in rezultat tega je bila knjiga.

So nizozemske oblasti po povodu te raziskave in knjige kdaj iskale kontakt s tabo? Se niso državni funkcionarji nikoli zanimali glede specifičnih ekonomskih posledic te "obrti", kot so npr. število novih služb in podobno?
Ne, do tega ni prišlo nikoli. Tudi ko sem proti koncu 80-ih zaradi svoje vpletenosti pri iniciativi glede ustanovitve cannabis - združenja aktivno iskal dialog z amsterdamsko občino, je bilo njihovo mnenje o tem jasno in glasno. Rečeno mi je bilo: "... kar se nas tiče, lahko ustanovite toliko cannabis - združenj kolikor hočete, ampak mestne oblasti se z njimi nikoli ne bodo hotele pogovarjati. Vsak lastnik coffeeshopa, ki bi se rad pritožil oz. se želi kaj dogovoriti, je dobrodošel v mestni hiši; neka zveza, zveza organizirane kriminalitete, pa nikoli." To je bilo njihovo sporočilo.

Kasneje, mislim, da je bilo to leta 1993, ko sem posredno prišel v kontakt z BCD (Bond van Cannabis Detaillisten - ena od dveh nacionalnih združenj lastnikov coffeeshopov, op.p.), in ko je postalo vsesplošno znano, da je v izdelavi predlog glede ureditve pozicije coffeeshopov, se je izkazalo, da avtorji tega dokumenta moje knjige niso niti poznali. Stvar so sestavili brez da bi uporabili edino raziskavo o cannabisu v Amsterdamu, ki je obstajala. In s predlogom so šli predaleč. Takratni župan Patijn je ob tem izbruhnil, da se mora število coffeeshopov razpoloviti, medtem ko dejanskega števila niti vedeli niso. Z oceno so se zelo zmotili, govorili so o 450 amsterdamskih coffeeshopih. No, bilo jih je veliko, vendar več kot 400 jih ni bilo nikoli. In te laži in nesporazumi o svetu konoplje so še zdaj prisotni. Še danes zaslediš podatke razisovalnih institucij, ki na osnovi te netočne informacije o 450-ih coffeeshopih poročajo, da je to število zaradi stroge politike drastično upadlo.

Kar bi rad povedal, je, da oblasti - s tem mislim tako javno upravo kot zavod za skrb za zasvojenost in celo strokovnjake v medicini - še do danes niso vedele in še vedno ne vedo, kako naj obravnavajo marihuano. Svoje glave porinejo v pesek in se skrijejo, kot jata nojev.

Politika do konoplje s strani države torej ni zadovoljiva?
Mizerna in ozkogleda je. Odnos do coffeeshopov je katastrofalen in za to zelo potencialno stroko vodi država tako politiko brez vsebine. Ekonomska posledica tega je večji dobiček coffeeshopov.

Za stroko bi bilo torej bolje, če ostane politika do konoplje brezvsebinska?
Čisto ekonomsko gledano si ni zamisliti boljših časov za coffeeshope.

Moramo potemtakem zahtevo po legalizaciji s strani združenj in drugih cannabistov se vedno jemati resno?
Seveda. Dandanes smo se znašli v situaciji, ko je vsaki polnoletni osebi dovoljeno vstopiti v coffeeshop in si kupiti vrečko trave, medtem ko se državna politika obrača v drugo smer in hoče stvar zatreti. To je že prav bizaren pojav, ki ga tujini ni več mogoče pojasniti. Tujim novinarjem lahko brez težav razložim, kaj je coffeeshop, ne znam pa jim pojasniti vsebine naše "politike gledanja skozi prste". Po eni strani je prepovedano, po drugi pa spet ne.

Politika gledanja skozi prste je torej taka, kot so naše vozovnice za javni promet - tujcem neobrazložljiva in nelogična?
Ja, stvari se ne da povzeti kar tako na kratko in enostavno. Poleg tega je Nizozemska razmeroma majhna. Konoplja je. Nizozemski delež lahko stvar rahlo potiska v pravo smer, kljub dolgoletnemu obdobju našega eksperimentiranja. Nizozemska praksa vedno znova dokazuje, da je mednarodno organizirana prepoved konoplje nesmiselna.

Poglej, v Evropi smo Nizozemci tisti, ki z legendarno hitrostjo težimo k legalizaciji. V roku desetih let se bo zgodilo. In v tem istem roku bodo dobički, ki znašajo 3000 eurov na kvadratni meter, izginili.

Vendar pa legalizacija ne bo zavestno vodena s strani države in politike. Proces se lahko primerja s padcem Berlinskega zidu. Tudi to se ni zgodilo zaradi državne politike. Kar zadeva evropsko politiko do konoplje, imam malo zaupanja v zdravo razmišljanje politikov in to mnenje je osnovano na četrt stoletja lastnih izkušenj. Neprestano se srečuješ z nerazumno državo in to se v bližnji prihodnosti ne bo spremenilo.

Klub tej nevednosti še vedno predvidevam vsesplošno evropsko legalizacijo v roku desetih let. In ne zato, ker država to podpira, ampak zato, ker bodo k temu prisiljeni. Medicinska marihuana bo pri tem vsekakor igrala svojo vlogo, pa tudi dejstvo, da se vsak zaveda, da z ureditvijo, kjer marihuana ne spada pod kazensko pravo, ni prav nič narobe.

Imaš kakšen predlog za nizozemske oblasti?
Prvi korak je uradno dovoliti gojenje za lastno uporabo. Trenutno pravijo: štiri rastline in ne več. To se mora spremeniti. Izrecno bi moralo biti dovoljena ena luč (ena specialna svetilka za gojenje op.p.) na gospodinjstvo, s čimer si lahko vsak zase pridela svojo količino konoplje. To bi bilo zelo enostavno. Država bi vsako elektro-podjetje pooblastila za izdajo dovolilnic za eno luč na vsak dom. Tako bi lahko kontolirali požarno varnost ipd., administracija tega bi bila posredovana policiji in vsak tak domač vrtnarski kotiček bi na steni imel obešen svoj certifikat. Šele ko bo država dojela to modrost, se lahko celotna politika glede konoplje obrne na bolje.

Velikega pomena je namreč to, da država opusti svoj cilj strogo nadzorovati celotno stroko cannabisa - ta ideja je namreč neumna. Tak zaprt sistem, v katerem se strogo kontrolira produkcija in prodaja in v katerem se pojavi ustanova, ki skrbi za to, da gre uradna zaloga v uradne coffeeshope, ostalo pa se preprečuje - tak sistem je že v osnovi nefunkcionalen. Ne samo ekonomsko gledano, ampak tudi za cannabis v družbi. Zaprt sistem cannabisa ni mogoč.

Tudi kar se tiče ene luči na vsak dom, s čimer si lahko sam pridelaš količino za lastno uporabo, država ne sme biti zoprna. Vem, da je mogoče z eno lučjo v enem letu pridelati veliko več kot samo za lastno konzumacijo, in vendar ponavljam - glede tega ne smejo preveč dlakocepiti.

Govorimo o manjših pridelovalcih, kaj pa naredimo z večjimi?
Da bi tudi njim postavili pravila? Teh ni mogoče niti najti. Veliki pridelovalci so ponavadi odlični poslovneži. Če imajo možnost, začnejo z manjšo tvegano plantažo in to jim ponavadi lepo uspe. Država jih ne najde in kaj potem? Isto kot pri tihotapljenju trdih drog. Manjše prestopnike dobijo, večjih proizvajalcev pa jim ne uspe izslediti. In to je tudi bistvo celotne mednarodne politike glede drog: vedno bodo na strani poražencev.

Nederwiet, oziroma bolje rečeno Eurocannabis (trava, gojena v notranjih prostorih pod lučmi, op.p.) je izključno in samo rezultat boja proti konoplji. Zato in samo zato, danes rastlinice rastejo pod posebnimi lučmi, medtem ko bi lahko tudi brez njih.

Takoj ob legalizaciji bo ta pojav seveda izumrl. Zato ves čas tako poudarjam pomen gojenja po malem. Za pričakovati je, da se bo cel sistem porušil iz znotraj navzven. Zaradi enormnega priliva manjših gojiteljev in nove zelene poplave se bo dobičkonosnost cannabisa občutno zmanjšala.

Predpogoj ostaja: država se ne sme vtikati v manjše gojitelje. Natanko tako, kot lahko vsakdo brez nevarnosti kaznovanja vari svoje lastno pivo. Po 25 letih gledanja skozi prste na vrste uživalcev marihuane je nastopil čas za gledanje skozi prste tudi njenim proizvajalcem.

Kako bi se stroka konoplje morala pripraviti na scenarij, ki ga predlagaš?
Poskusiti morajo preprečiti zaprt produkcijski sistem. Že praktično gledano je to neizvedljivo, pa tudi iz načelnega vidika to ne bi bilo zaželeno, saj si konoplja sama po sebi ne zasluži takega obravnavanja. Stroka se mora potruditi, da se država do tega pojava obnaša normalno. Če starostno mejo za vstop v coffeeshope iz 16 let zvišajo na 18 (mladoletne osebe nimajo vstopa v coffeeshop, v osnovi je bila meja 16 let, op.p.), kaj je potem od njih še za pričakovati? Že to je največja neumnost.

Dva tedna za intervjujem smo Adriaana Jansena srečali na Highlife borzi konoplje. Vprašali smo ga za njegovo mnenje o Utrechtski prireditvi.

Nekoliko manj mednarodno orientirano kot lansko leto in vendar zelo pestro in dobro obiskano. Še vedno je velik pomen tega dogodka informiranje o izboljšavah v produkciji konoplje. Zaradi takšnih in drugačnih mednarodnih borz konoplje Nizozemska ohranja svojo prednost konkurence na svetovnem trgu.

Vir: Highlife (Nizozemska), letnik 11, številka 3 - junij/julij 2002
prevod: D. Zidar /sept. 2002