| INTERVJU
Z JAMESOM GRAUERHOLZEM O WILLIAMU S. BURROUGHSOU
W. Burroughs je bil eden izmed najvplivnejših
literatov 20. stoletja. Bil je ustanovni član društva, ki je
kasneje postalo znano kot beatniško gibanje. Znan je po naslednjih
literarnih delih: Džanki (Junkie, 1953), Goli obed (Naked lunch,
1959), Mesta rdečih luči (Cities of the Red Night, 1981) in Zadnje
besede: Zaključni dnevniki Williama S. Burroughsa (Last Words: The
Final Journals of William S. Burroughs, 2000). V svoji dolgi, plodni
karieri je večkrat odkrito spregovoril o ostrem družbenem obravnavanju
uporabnikov drog.
Sledi intervju z Jamesom Grauerholzom, Burroughsovim sodelavcem
in asistentom od leta 1974 do avtorjeve smrti leta1997. Grauerholz
se trenutno ukvarja z njegovo biografijo. Intervju je bil objavljen
v majski reviji High Times, avtor intervjuja je Chris Simunek.
HT: Kdaj je Burroughs prvič poskusil konopljo?
G: Večkrat je pripovedoval zgodbo, da je prvič poskusil konopljo,
ko je bil še najstnik - rojen je bil 1914, tako da se je to
verjetno zgodilo okrog 1930- v St. Louisu. S svojim prijateljem
Kellsom Elvinsom je odšel v trgovino, kjer so prodajali stvari
kot so praški za kihanje, smejalni plini, mila, ki ti počrnijo
roke in prodajalec jima je prodal tudi nekaj konoplje ter jima dejal:
"Fanta, to je vijolična konoplja, najboljša stvar, kar sem
jih kdaj imel." Potem sta nekam odšla in pokadila svoj prvi
zvitek konoplje ter bila tako omamljena, da sta se neumno smejala,
dokler se nista oba polulala v hlače. William je imel do konoplje
smešen odnos. V knjigi Džanki, ko je bil v zgodnjih tridesetih
letih, je bil do konoplje še malce negativen. Vendar pa sem
v 23ih letih najinega poznanstva ugotovil, da je konopljo vedno
imel za koristno zdravilo. Ko pogledamo njegova pisma iz Tangerja,
ki jih je sredi tridesetih let pisal pesniku Ginsbergu, lahko preberemo:"Pravkar
potegnil za prsi gospodično Zeleno in sem poln idej." Konopljo je
imenoval Miss Green (gospodična Zelena).
HT: Je kadil redno?
G: Je, če je le bilo možno.
HT: Je bil kdaj aretiran zaradi konoplje?
G: Aprila 1949 so ga v New Orleansu aretirali skupaj z nekimi fanti
v avtu, ki so ga zasledovali policaji s pomočjo nekih drugih odvisnikov.
Policaji so mu nato premetali hišo in našli nekaj konoplje,
pušk in mogoče celo malo heroina…tako da moram na to vprašanje
odgovoriti pritrdilno.
HT: Lahko poveste kaj o njegovi kratki karieri vzgajanja konoplje?
G: Res je v vzhodnem Texasu gojil konopljo na majhni farmi med New
Weaverlijem in Cold Springom. V lasti je imel 99 juter zemlje. Konopljo
je sadil, vendar ni natančno vedel, kako jo gojiti, možno pa
je tudi, da ni imel dobrih semen. William in Joan, njegova žena,
sta poslala po Herberta Hunckeja, ki je prišel živet k
njima na farmo in postal poljedelski delavec za njegovo konopljo.
Herbert je bil zadolžen tudi za to, da se je zapeljal v bližnje
mesto Houston, kjer je po vezah kupoval škatle Benzedrin inhalatorjev
za Joan. Tam je menda od nekih črncev kupil velik kozarec semen
in tako začel gojiti konopljo. Iskreno menim, da se nista dovolj
potrudila, da bi prišla do dobrih semen. Ko je prišel
čas žetve, sta pridelek spravil v kozarce in se odpeljala v
vzhodni Texas. Kasneje tudi v New York, vendar tudi tam nihče ni
hotel njegove konoplje. Bil je zelo razjarjen in na koncu je, tako
kot v knjigi Džanki, vse skupaj opustil.
HT: William je v bistvu napovedal vojno proti drogam, še
preden se je sploh začela. Kje je prvič pisal o narkotikih, ki jih
izrabljajo kot izgovor za vzpostavitev mednarodne policijske države?
G: Mislim, da je to bilo na zadnjih straneh Džankija, ki je
bil izdan leta 1953.
HT: Ali je kdaj govoril o kreativni plati uporabe konoplje?
G: Absolutno. Kot sem že rekel, v pismih pravi: "Pravkar potegnil
Miss Green in, človek, letim!"
HT: Je torej redno ustvarjal pod vplivom konoplje?
G : Resnično skoraj vedno. V Tangerju je kadil hašiš,
pomešan s tobakom. Ko je bil v Londonu, kar je trajalo kar
nekaj let (1960 do 1973), je dlje časa imel recept za konopljin
ekstrakt, ki ga je dobival v lekarni. V glavnem je dobival hašiševo
olje. Neprestano je uporabljal konopljo pri svojem delu.
HT: Je kadil do konca svojega življenja?
G: Seveda.. Ko je imel avgusta 1997 usodni srčni infarkt, je smrt,
ki je prišla naslednji dan, pričakal z vodko in zvitkom konoplje.
Kar mislim, da je dobro. Z drugimi besedami je smrt prišla
kot strela z jasnega, tako da je do zadnjega počel stvari enako
kot prej. Ponosen sem nanj. Skozi celo življenje je bil potrjen
kanabinofil, vse do dne, ko je umrl. Menil je, da gre za popolnoma
dobrodejno drogo, ki je zelo uporabna tudi kot stimulans za kreativnost.
HT:
Nekdo mi je rekel, da je imel poseben recept za hašiševe
bonbone ali nekaj podobnega?
G: Res se je kar v nekaj pogledih imel za velikega kuharja.
Rad je pripravljal jedi, ki so včasih potrebovale cel dan, preden
jih je pripravil in so navadno bile užitne. Kar zadeva vaše
vprašanje, pa mislim, da je šlo za karamele. Imel je posebno
metodo čiščenja konoplje, ki jo je nato še posušil
na vročini, da si jo lahko zdrobil v fin, zelen prašek, ki
ga je nato dodal znamenitim Betty Crockerjevim karamelam. Morda
to niso bile najboljše karamele, so pa nedvomno bile najbolj
učinkovite. |
