V VOJNIKU SIJE SONCE

Pogovor Z Dr. DARJO BOBEN-BARDUTZKY, predstojnico oddelka za zdravljenje bolezni odvisnosti v Psihiatrični bolnici Vojnik

Kje so odvisniki?

Stvari je težko posploševati, po drugi strani pa je še toliko težje biti ekspliciten.
Odvisniki smo povsod.
Odvisni smo od vsega.
Zato so meje.
In zato so "dovoljene in nedovoljene" odvisnosti.
Ene nas naredijo slabe in bolne, druge nas krepijo in z njimi rastemo.
Odvisnosti pa se tudi veselo širijo in ljudje jim nasedamo.
Najprej nas naredijo močne in vesele, nato pademo!
Alkohol, heroin, kokain…
Naenkrat je odvisnost nekaj, od česar bi radi zbežali, a nas z obema rokama pritiska k tlom.
V nas se prebuja nekaj ali pa nič.
Takrat si zaželimo pomoči in razumevanja,.... ali pa ne.
Si takrat kdo še želi, upa in zna pomagati?
Nas bo zdravnik le preprosto "preusmeril" v neko drugo odvisnost ali pa jo zaradi malomarnosti preprosto kar sam ustvaril in nas prepustil usodi?

Slovenec sem

Vojnik je po svoji psihiatrični bolnišnici znan že leta in tradicija zdravljenja bolezni odvisnosti, predvsem seveda od alkohola, je pri Slovencih dolga. Že naši pradedje, dedje in očeti so se zdravili v Vojniku ali kakšni podobni ustanovi. Vsak seveda "po svoje", s pomočjo tega ali onega Dr. in po tej ali oni metodi. Pa se je svet razvil, poleg krompirja in koruze smo uvozili še koloradskega hrošča.

Odvisniki od opiatov (morfin, opij, heroin), ki so se nič hudega sluteč zatekali po pomoč k zdravnikom, so najprej kot po pravilu pristali na metadonski terapiji, ki so jo kot zlato jajce znesli slovenski psihiatri, soočeni z "čez noč" nastalo heroinsko epidemijo.

Ki so jo policaji, socialne službe, starši in šole seveda prespali. Najprej so jim predpisovali tablete, danes pa zaradi slabih izkušenj po večini heptanon dobivajo utekočinjen, v dnevnih dozah, zato so postali stalni gostje zdravstvenih domov širom po državi.

Pa so se seveda najprej prebudile družine, nato župani pred volitvami in končno italijanski duhovniki. Prestrašene in izgubljene "otroke" smo začeli pošiljati širom po svetu po dolgi poti ozdravitve. Vračajo se bankrotirani, s pomanjkljivim znanjem materinega jezika in molijo k italijanskemu bogu, da na domači zemlji ne bi znova doživeli kolapsa. In medtem, ko nekaterim starši še vedno nervozno urejajo vize za naslednje tri mesece, se je v Sloveniji malo premaknilo.

In so iz Celja lani napotili enega uživalca opiatov, ki je že bil v heptanonskem programu v nov oddelek za zdravljenje bolezni odvisnosti v Psihiatrični bolnici Vojnik, ki je v lepi novozgrajeni stavbi za staro bolnišnico. Čakalna doba je sicer tri mesece, ko pa se fant še pol leta za tem ni pojavil, je bilo jasno, da si je čakalno dobo podaljšal za nedoločen čas.

Za zadovoljno življenje brez odvisnosti
"Stvari so bile na začetku postavljene na glavo. Glavna obravnava odvisnosti od opiatov je bil metadon, ki pa zaradi svojih stranskih učinkov lahko služi zgolj kot stranska obravnava, oziroma le kot del dosti kompleksnejšega zdravljenja.

Sicer pa je v naravi odvisnikov da težijo k bližnjicam in če imajo na eni strani ponudbo priti v program, kjer boš dobil drogo in bo vse fino, se seveda ne bodo odločili za program, kjer ti bodo zadali za nalogo, da boš nekoč brez vsega na poti drugačnega življenja. In če tudi družba sama te bližnjice podpira, potem res ne vem, kako bi od odvisnikov lahko pričakovali tako odločitev", razlaga Dr. Darja Boben-Bardutzky, predstojnica oddelka za zdravljenje bolezni odvisnosti v Vojniku. "Mislim, da se jih iz istega razloga tudi za komune odloči le manjše število. Tam kjer gre zares, je pač manj ljudi, ki imajo interes.

Take možnosti alkoholiki pač nimajo, saj smo v Sloveniji zastavili zdravljenje alkoholizma drugače, z visokimi cilji. Če pa bi se kje tam, v kakšnem centru, šli bližnjice in filali ljudi z pomirjevali in podobnim (alkoholom v prahu!? op.avtorja), tak center dandanes zagotovo ne bi mogel uspeti. Medtem, ko je pri narkomanih na začetku veljalo, da so nekaj drugega, da je to drugačna odvisnost in se alkohologov tudi ni ne vem kako upoštevalo, čeprav smo imeli na področju odvisnosti pravzaprav največ izkušenj.

Pri zdravljenju odvisnosti mora biti paleta možnosti za zdravljenje in tisti, ki to financira in gre v te in takšne programe bi moral imeti pred očmi celo sliko. Tako pa se je z uvedbo metadonske terapije ustvarila iluzija, da to je neko zdravljenje, v bistvu pa je to lahko le začetek neke obravnave, večinoma pa le vzdrževanje stika z odvisniki in omejevanje druge škode ( zmanjšanje kriminalnih dejanj, širjenja AIDS-a, socialnih posledic), kar je sicer bolje kot nič, ni pa veliko in najmanj vse, kar bi se dalo narediti. Zanima me, kaj bodo pokazali dolgoročni rezultati, skrbi me, da tudi škodo.

Moj vtis je, da je Heptanon manjši problem glede na druge analgetike (Tramal) in pomirjevala (Apaurin, Lexaurin, Dormicum), saj je kljub vsemu bolj pod kontrolo kot te snovi, ki jih zdravniki predpisujejo vsevprek, ljudje pa veselo zobajo in prav tako povzročajo odvisnost!

Situacija se je občutno spremenila, ko smo na odvisnost začeli gledati kot na bolezen in so odvisniki prenehali veljati za odpadnike z roba družbe in kriminalce. S pojavom sistema dela po načelih terapevtske skupnosti, pa se je tudi odnos zdravnik-pacient občutno spremenil in pri terapevtskih skupnostih je pomembno, da sta zdravnik in pacient partnerja pri reševanju problema, v katerega so vključeni še družinski člani, morda tudi sodelavci ali prijatelji. Ne gre več za klasično prispodobo zdravnika, ki se sklanja nad nemočnim bolnikom, vloga bolnika je skoraj ključnega pomena."

Vesel sem, da živim.
"Naš cilj je zadovoljno življenje brez droge!", nadaljuje dr.Darja Boben-Bardutzky. "Čeprav ljudje radi zamešamo stvari. Ne moremo namreč pričakovati, da bo abstinenca sprva prijetna. Če jo spravimo na nivo znosnosti, je to že lep dosežek. In za nekoga, ki bo prišel k nam kot klošar z ulice in bo pri nas tri mesece na toplem, bo morda dosežek že to, da je te tri mesece preživel, se morda malo uredil, čeprav mi seveda nismo zavetišče za brezdomce. Morda bo dosežek že to, da se bo za tri mesece, kolikor traja program pri nas v terapevtski skupnosti, uživanje vsaj omejilo in bo potlej nekdo manj pil ali užival manj droge.

Da bi prišel kdo in potožil da ima probleme samo s "travo", takega ni bilo, se vsaj ne spominjam.
Iz izkušenj pa lahko povem, da so tisti alkoholiki, ki so se med abstinenco odločili za marihuano skoraj vsi sčasoma znašli nazaj v odvisnosti od alkohola, saj so samo eno odvisnost začasno menjali za drugo. Pri travi se mi ne zdi pomembno ali povzroča fizično odvisnost ali ne, čeprav raziskave ne kažejo na to, da bi jo, saj menim, da je že občutek, da nekaterih stvari ne moreš početi brez uživanja droge, dovolj moteč. S tem, da se zaradi večanja tolerance ob rednem uživanju verjetno prej ali slej pojavi občutek, da je potrebno uživanje "dopolniti" s še kako drugo drogo in je potemtakem, ko se nekdo znajde na heroinu resnično težko presoditi, kakšno vlogo je pri tem igrala marihuana.

Sicer pa se pri zdravljenju odvisnosti dostikrat naleti na dvoličnost družbe. Po eni strani propagiramo alkohol in tudi s praznovanjem nekakšnih "praznikov" (Martinovo) napeljujemo ljudi k uživanju, ko pa enkrat uživanje preraste v alkoholizem, pa bi jih najraje porinili nekam na rob in jih odmislili.

Obvezno zdravljenje samo po sebi sicer ne učinkuje, predstavlja pa lahko začetni motiv za spreminjanje življenja. Zanj se sodišče odloči, kadar je kriminalno dejanje povezano z uživanjem alkohola ali kake druge droge.

Tudi uvedba obveznega zdravljenja se mi bolj kot za neke dilerje zdi smiselna za tiste uživalce prepovedanih ali dovoljenih drog, ki maltretirajo svoje otroke, partnerje ali okolico nasploh, saj bi jih (otroke, okolico) s tem zaščitili.

Dilerji, ki sami ne uživajo drog pa sploh ne sodijo sem, za njih so predpisane kazni in ne zdravljenje.
Seveda bi tudi tisti uživalci - odvisniki, ki jim sodišče odredi obvezno zdravljenje morali pokazati interes za sodelovanje, drugače bi jih zaradi nasilništva pač čakal zapor.

Dopolnitev raznih programov zdravljenja odvisnosti so tudi razni klubi, pri nas imamo skupine anonimnih alkoholikov (Alcoholics Anonimus AA) in klube zdravljenih alkoholikov (KZA), prvi so skupine samopomoči, drugi imajo praviloma terapevta -strokovnjaka.

Ugotovljeno je, da se z vključevanjem v tako imenovane anonimne klube dosega nasploh najboljše rezultate, statistično sodijo namreč člani takšnih klubov v sam vrh uspešnosti abstinence, saj jih približno 90% zdrži v abstinenci vsaj 10 let. (podatek iz ZDA, velja za enakopravne člane, ki so obenem mentorji (prijatelj - vodnik op.avtorja) drugim članom AA, npr.:začetnikom)

Po drugi strani pa se tu znova kaže dvoličnost družbe, saj so narkomani skoraj edini, ki takšnih klubov še nimajo. V tujini se po takšnih klubih vidi tudi uspešnost posameznih programov, saj če so ti programi uspešni, se veča število članov v takih klubih, oziroma število klubov nasploh.

Trenutno najbolj pogrešamo nacionalni program proti škodljivi rabi alkohola in drugih PAS (psihoaktivnih snovi), ne samo proti prepovedanim drogam. In sicer program, ki bi ga soustvarjali strokovnjaki in ne zgolj nekdo, ki se je v tem času pač slučajno znašel na nekem ministrstvu. Seveda pa je pomembno, da kvaliteten program nato dobi tudi dovolj finančnih sredstev, da ga je sploh mogoče izpeljati. Pogrešamo tudi, da bi nekoč morda zavarovalnica, ki kar naprej govori o varčevanju nekoč začela vrednotiti različne programe in bi se morda na ta način začela selekcija med dobrimi in slabimi oziroma uspešnimi in neuspešnimi.

LucaS