TUDI PRAVLJICE NISO VEČ TISTO, KAR SO BILE

Veliko se zadnje čase govori o travi, morda celo preveč. V bistvu je vse skupaj eno samo izgubljanje besed, sploh, če te besede merijo na del prebivalstva, ki je pač proti. Mnenja ljudi nima smisla spreminjati in vsak ima pravico do oblikovanja svojega. In s tem vsak mislim VSAKDO in KDORKOLI. Nekdo ima takšnega, nekdo pa drugačnega. Nekdo rad pije in se slej ko prej pahne na raven, ki bi bila v sramoto vsakemu, ki hodi po svetu z odprtim srcem in očmi, spet drugi si rajši prižge cigareto in sanja o dobri kavi. Vsakemu paše nekaj svojega. Zakaj je sploh potrebno kogarkoli klasificirati, ga opremiti z etiketo in zapreti v globok predal? In vendarle je dal Bog človeku v raju v uporabo vse rastline, razen ene, a še o tisti bi se dalo razpravljati. Mislim, da je bila mišljena bolj kot prispodoba, a to ni pomembno. Ko človek posadi drevo, ga posadi z namenom. Veliko časa in ljubezni je potrebno, da drevo razširi svojo krošnjo in po nekaj letih začne našo pozornost in ljubezen vračati s senco in predvsem prisotnostjo. A še vedno je bil posajen z namenom in namen sajenja se izkaže slej ko prej. Ponavadi so namen na žalost drva in denar. A vseeno je to nekako človekova odločitev in od njega samega je odvisno, kaj bo storil z bitjem, ki mu je posvetil del svoje ljubezni, pozornosti in časa. Je to slabo? Mislim, da ni. Ampak samo v primeru, da je misel dobra.

In človek bi ne bil človek, če bi sadil le drevesa. človek želi od narave več kot lahko sama da in sčasoma mu ne preostane nič drugega kot da na vse možne načine pospeši rast in obilnost plodov. Podredi si celo letni ciklus in se igra Gospoda Vsemogočnega. čudovit občutek je imeti pod kontrolo kakšnega osebka ali dva, pa ni v bistvu važno iz katere vrste izhaja. Priznati je treba, da je lažje biti šef kot pa poddelavec, predvsem pa je lepše. Lepo je odločati o usodi drugega in se igrati pomembnega, a vse skupaj je še vedno le ena velika igra. Vse življenje se lahko trudimo, vlačimo skupaj, gradimo, potem pa konec koncev gremo, odidemo za vedno iz tega telesa in vse kar nam je dovoljeno vzeti s sabo, je spravljeno v mošnji, ki nam je bila dodeljena pred rojstvom. Redko kdo preveri še pred smrtjo, kaj bo lahko iztresel iz nje. Mošnji je načeloma povsem vseeno, kaj bomo počeli skozi svoj del igre, mošnja se sama odloči, kaj bo sprejela. Hvala Bogu, da je tako pametna, da si zna sama izbrati vsebino, a te je lahko prekleto malo, če se človeku še sanja ne, da sploh ima to mošnjo. A tudi mošnja ni le mošnja, v katero lahko prileti karkoli. Razdeljena je na dve polovici. Vsaka ima svoj pomen. V eno polovico se polnijo nasmehi, dnevi obsijani s soncem, občutki sreče, prijazni pozdravi, lepe besede in ljubezen do vsakogar in na podlagi tega tudi sprejemanje vsakogar. Sovražnik je sovražnik samo toliko časa, dokler se za trenutek ne postavimo v njegovo kožo in se podvržemo vsem dejavnikom, ki ga obdajajo. Šele takrat, ko dobro občutimo dejavnike, jih razumemo in sprejemamo, šele takrat lahko sovražnik ostane sovražnik, če je to res potrebno in ni druge izbire, a še njemu je treba odpuščati, saj vseeno le ne ve, kaj počne.

Drugi žep te neomajno velike vreče, je namenjen nečemu drugemu. Tistemu, česar se vsakdo boji pri komu drugemu. Tistemu, česar nas je vseh groza. Dejanjem in občutkom, ki nas same spreminjajo v sovražnika. A človek nima sovražnika, ima samo neomejeno število zaveznikov, za katere pa misli, da so tam zato, da jim gospodari in jim je nadrejen. Neumnost. Vse je samo iluzija. Sovražniki smo kvečjemu sami sebi. Vse kar raste in živi okoli nas, se nam ponuja v uživanje in uporabo in samo nekdo, ki mu je vseeno, kaj bo vrgel v mošnjo, se obnaša, kot da je poklican za to, da bo drugim prepovedoval ali dovoljeval. Vzemimo na primer gospoda X. Gospod X je preveč let svojega življenja preživel v pisarni in ko so prišla najlepša leta, se je odločil, da si bo omislil vikend na deželi, nekje odmaknjen od divjega mesta, kjer si bo lahko spočil od neumnosti in praznih besed, ki ga vsak dan obdajajo. Gospod X rad zaide v gostilno, kjer reče kakšno lepo besedo s svojimi prijatelji. Tam se lahko sprosti in najde svoj del prostosti, ne da bi mu bilo treba bežati kam daleč. Seveda se naš prijatelj kaj nerad odpove ponujenemu kozarcu žlahtne kapljice, pa čeprav mu vsak dan kdo na uho trobi, kako je alkohol slab za telo in dušo. Nekako mu vince še vedno nudi nekakšno uteho in beg, a sčasoma sprevidi, da mu podoba moža, ki nosi čevlje v rokah, žena pa ga čaka za vrati z valjarjem v roki, ne ustreza preveč. Nekako se sam ne počuti tako. Gospod X je veliko delal in odloči se, da bo del svoje zemljice spremenil v vinograd. Tako bo imel svoje vince, ki mu bo nekako poplačalo njegovo ljubezen in trud, ki ga je vložil v trto. V mislih si že riše prešerne družbe v topli zidanici ob hladnih večerih, kako degustirajo njegov pridelek, ga hvalijo, se veselijo z njim in ga uživajo z njim. Ta človek je popoln ideal krasnega slovenskega očka in strinjam se s tem. Sploh, če vsaj toliko pozornosti, kot jo nameni rastlinam, posveti tudi svoji družini in neznancem okoli sebe. Drugače pa je le povprečen narkoman, odvisen od družbe, pozornosti in pijače. Kako hitro se lahko mnenje obrne, kaj? Gospodična Y se je rodila ne preveč bogata in je rasla od nekdaj na deželi. Od nekdaj so jo obdajali gozdovi in travniki, zbujalo ptičje petje in skozi ves dan spremljale domače in divje živali. Gospodična Y ve, da ni nobena žival ničvredna, saj je sama sprevidela, da tudi podgana, ki nam pomeni najmanj, kakšni kači ali večji ptici pomeni veliko. Več kot samo obed. Pomeni ji preživetje. Gospodična Y ni nikoli preganjala živali, se manj pa pobijala. Škodljivcem pač ni dajala možnosti za povzročanje škode in v trenutku je škodljivec izgubil vlogo škodljivca in z njim je zaživela v skladu. Vedela je, da gozd in travnik pomenita tako njej kot naravnim prebivalcem zatočišče in vir hrane in energije. Za gradnjo so njeni predniki uporabili drevesa, ki so rasla pregosto skupaj, da bi se lahko povsem razvila, s tem pa so dali možnost močnejšim primerkom, da so se lahko še bolj razvili. Naučila se je, da je kurjave na gozdnih tleh dovolj in preveč, saj sta prva zmrzal in veter, ki pride z njo, namenjena čiščenju gozda. Veje, vejice in cela drevesa, ki ostanejo na tleh, so tam samo zato, da se jih vzame in uporabi. Narava jih sama ponudi. Gospodična Y ni nikoli marala alkohola, cigareti so ji od nekdaj smrdeli, za kavo pa tudi ni bilo denarja. Bilo je preveč dela, da bi sploh pomislila na kaj takega. Kot vsako dekle, je imela tudi ona redne mesečne čišče, ki so jih po navadi spremljale večje ali manjše težave. Ponavadi bolečine, nespečnost in depresije. Spomin na babico, ki je vedela res veliko o zeliščih, ki rastejo okoli nas in skrivajo nešteto zdravil in zdravilnih učinkov, je ostal živ. Babica je še znala pripraviti poparke, maže in mešanice, ki so pomagali pri marsikateri nevšečnosti in tudi nekaj znanja je prenesla na vnukinjo. Hvale vredno dekle, kaj? Na žalost pa je bilo to dekle narkomanka, saj si je lajšala veliko težav s konopljo. Njena babica je bila znana kot pametna ženska, ki je znala pomagati in svetovati in gospodična Y je njeno znanje samo koristila in mirno živela obdana z naravo in neskončnim številom prijateljev. Ni ji bilo pomembno, kaj se sme in kaj ne, saj je sama najbolje vedela, kaj je dobro zanjo, življenje sredi narave pa jo je naučilo tudi pravilnega ravnanja z naravo. Ni se ravnala po napotkih pomembnih mož iz velikega mesta, ki so medtem odrejali, kaj kdo sme in kaj ne. Živela je svoje življenje in bila nadvse srečna s svojo skromnostjo. Nikomur ni želela nič slabega in vsakdo je bil pri njej dobrodošel. In vendarle je bila narkomanka.

Matej

op. urednika: Avtor tega teksta mi je še posebej naročil, da napišem, da je tekst nastal pod vplivom učinkov konoplje.

 

 

 

Intervjuji

Elanki