MISTIČNO IZKUSTVO

 Ne da se ga izmeriti in zaenkrat ni dokazov, da bi kemijske substance lahko bile osnova konstruktivne kulture (druga stvar je, da bi lahko bile osnova destruktivni kulturi). Lahko se pričakuje, da bo skupina enakomislečih posameznikov, ki ima pogosto ilegalen karakter, formirala čvrsto povezano manjšo skupino zaradi medsebojne pomoči in da bo v takšnih skupinah obstajal občutek skupnosti, vendar bi to vseeno težko imenovali "kultura". Tudi če skupino, ki uporablja droge sprejmemo kot kulturo ali njeno smer, je vprašanje ali droge v njeni ideologiji igrajo dovolj pomembno vlogo, da bi to upravičilo uporabo izraza droga v njenem nazivu, saj je uživanje droge lahko sekundaren, nikakor pa ne primaren fenomen.

 Trditve o socialni in individualni vrednosti izkušenj s sredstvi odvisnosti je potrebno preveriti s stališča koristi za družbo in posameznika. Ocena posameznika ni zadostna, ampak zahteva dodatno potrditev. Rezultati ilegalnega jemanja sredstev odvisnosti, ne opogumljajo za široko eksperimentiranje na tem področju. Za takšno raziskovanje bi bilo nujno potrebno dokazati razloge za prepričanje, da lahko sredstva odvisnosti pripomorejo k napredku ali vsaj k vzdrževanju kategorij, za katere univerzalno menimo, da so dobre človeške lastnosti, na primer ljubezen do bližnjega. Nikakršnega dvoma ni, da sredstva odvisnosti, vključno z alkoholom, lahko izzovejo občutke dobronamernosti in poduhovljenosti, vendar pa ne gre samo za to kako se nekdo počuti, ampak zato, kaj počne pod vplivom takšnih čustev. Drugo prepričanje pravi, da uporaba sredstev odvisnosti vodi k mističnim izkustvom in navdihom in da ima vse to vreden religiozen pomen ter veliko vrednost in pomen za posameznika. Če bomo še razpravljali o misticizmu, ga moramo najprej definirati. Mogoče lahko mistično izkušnjo najbolje definiramo, če navedemo njene karakteristike.

  To so občutki:
• enotnosti, ujemanja z naravo in bogom;
•občutki, ki presegajo sposobnost posameznika, da jih opiše;
•radosti, pomirjenosti, posvečenosti;
•občutki spoznanja, pogled v bistvo življenja in njegove vrednosti, razsvetljenje;
•transcendenca (nadčutnost) časa in prostora.

 Mistična stanja so prehodna in pasivna. Ko oseba zapade v tako stanje se pojavi vprašanje, ali se to stanje nanaša na realnost izven posameznika ali na psiho tistega, ki je zapadel v mistično stanje. Obstajajo tri oblike misticizma:

1. Naravni misticizem: intuicija, ki je včasih tako živa, da izgleda kot vizija stvarnosti in enotnost sveta izven zavesti; vse, kar je povezano z naravno lepoto in vzvišenostjo ali poosebljeno naravo kot njenim objektom.

2. Duševni misticizem: duh ali duša teži k vstopu v stanje popolne izolacije od vsega, razen samega sebe. Prevladuje težnja po raziskovanju človekove lastne biti in znanja o njemu.

3. Religiozni misticizem: duh se absorbira v bit boga ali doživlja določene oblike enotnosti z bogom. Zanimivo je neizrekljivo spoznanje o božji ljubezni ali o religiozni resnici. Naravno je, da so takšna izkustva privlačna in da obstaja težnja po lahkih načinih doseganja takšnih stanj. Potrebno pa je poudariti, da ni nobenega zagotovila za doživljanje pod vplivom kateregakoli sredstva odvisnosti.

 Mistični navdih ni normalen farmakodinamičen učinek katerega izmed sredstev odvisnosti, saj je njegov pojav odvisen od številnih dejavnikov: od posameznika, njegove osebnosti in razpoloženja, od njegove okolice in možnim prejšnjim izkušnjam. Sredstva odvisnosti pospešujejo doživljanje takih navdihov, vendar pa jih ne povzročajo: sredstva odvisnosti lahko pospešijo ugodne in neugodne izkušnje. Zato ni presenetljivo, da lahko mistične navdihe doživljamo s pomočjo velikega števila sredstev, ki spreminjajo našo zavest. Zadovoljivih pokazateljev, ki bi pokazali realne rezultate koristnosti pri sredstvih odvisnosti, ni. Zaupanje v ponavljajoče navdihe s pomočjo sredstev odvisnosti lahko celo povzroči razvoj neodvisnosti od materialnih dobrin tega sveta, kar bi bilo bistvo svobode duše. Ni dokazov, da bi enkratna uporaba sredstev odvisnosti lahko pomenila začetek takšnih navdihov, ki bi posamezniku omogočil koristne rezultate. Če je v religioznih spreobrnitvah sprejemljiv emocionalen šok, ni jasnih razlogov, da se po pazljivi pripravi ne bi uporabljala sredstva odvisnosti. Zanimivo je pripomniti, da so izvedli dvakratni slepi, kontrolirani poskus na področju duhovnega navdiha in znanja, pri katerem je strast, s katero se verovanje zagovarja, največkrat v obratnem odnosu z močjo dokazov, ki jih lahko navedejo. Dvajset dobro pripravljenih študentov krščanske teologije je po izboru slučaja dobilo psilocibin ali nikotinsko kislino. Prisostvovali so cerkvenemu obredu na Veliki petek, ki je trajal 2.5 ure, po njem pa so opisali svoje občutke, izpolnili vprašalnik in bili ustno izprašani, da bi se razkrili pokazatelji mističnega navdiha. Zaključeno je bilo, da psilocibin pospešuje nastanek mističnega izkustva.
(Pahnke.W.N.u: Psychodelics: the uses and implications of hallucinogenic drugs.Aarson in sod. London. Hogarth Press 1970)
Glede na to, da obstaja veliko zanimanje za takšne raziskave, si je dobro zapomniti, da religiozni navdih "pomeni religiozno interpretacijo celovitosti življenja, ne pa izoliranega občutka. Religiozni človek ni tisti, ki je doživel "navdih", ampak tisti ki živi na religiozen način; (Dodd, C.H.: The Authority of the Bible. London Fontana 1960.)

zdravstvo