Poročilo g. Mateja Koširja iz Inštitut Utrip,
http://www.institut-utrip.si, ki je bil na zasedanju UNGASS:
Na nedavnem posebnem zasedanju Generalne skupščine Združenih narodov na temo prepovedanih drog (UNGASS), ki je potekalo v New Yorku, je bila ponovno zapravljena priložnost, da bi na globalni ravni dokončno prekinili s tako imenovano »vojno proti drogam«. Žal so tisti, ki zagovarjajo status quo, spet uspeli minirati težnje k hitrejši in učinkovitejši transformaciji globalne politike na področju prepovedanih drog. Še več … preden se je vse skupaj sploh začelo, se je že tudi končalo. Namreč, zaključni dokument je Generalna skupščina OZN sprejela že prvi dan zasedanja, ko se diskusija udeležencev sploh še dobro ni začela. Čemu smo torej hodili v New York, če so se »veliki globalni igralci« o vsem dogovorili že pred dogodkom?!Da ne bom uvodoma zgolj kritičen, zasedanje je sicer ponudilo vrsto priložnosti za ponovni razmislek o predrugačenju globalne politike na področju prepovedanih drog, zlasti v smeri opustitve trenutnega prevladujočega prohibicionističnega pristopa in uveljavitve bolj humanega odnosa vsaj do uporabnikov prepovedanih drog. Podpornikov celovitejših, uravnoteženih ter na znanstvenih dognanjih temelječih pristopov je sicer vse več, kar vsekakor povečuje pritisk na tiste države, ki trdovratno vztrajajo pri represivnih ukrepih.
Množijo se tudi države, ki zagovarjajo spoštovanje človekovih pravic ter odpravo usmrtitev in dolgoletnih zapornih kazni za kazniva dejanja, povezana s prepovedanimi drogami. Nepojmljivo za 21. stoletje se mi zdi, da še vedno obstajajo države, ki uporabnike drog lahko usmrtijo ali zapirajo do pozne starosti, in to zgolj zaradi posesti droge za osebno rabo ali preprodaje manjših količin za golo preživetje in lastni »šus«.
Ključne države so si glede stališč zelo oddaljeneNa zasedanju se je (ponovno) pokazalo, kako zelo oddaljene so si glede politik in stališč ključne države. V nekaterih primerih so le-te dosledne, ko gre za razmerje med notranjimi ukrepi in stališči navzven, pri drugih pa je to ravno obratno. Na primer, Kitajska in Rusija navznoter in navzven izvajata ter promovirata nerazumno in skrajno kaznovalno politiko. Nekaj podobnega se dogaja tudi na Bližnjem Vzhodu. Po drugi strani pa so države, kot so npr. Urugvaj, Češka in Portugalska, ki se zavzemajo za bolj permisivne oziroma liberalne domače in mednarodne politične ukrepe.
Zanimiv fenomen so Združene države Amerike, ki po eni strani prek zveznih držav kažejo bolj liberalni odnos (zlasti do konoplje), po drugi strani pa na globalni ravni niso pripravljene prevzeti pokroviteljstva nad ključnimi političnimi spremembami. Ravno obratno Kolumbija podpira represivne ukrepe doma, na mednarodni sceni pa se zavzema za transformacijo trenutne represivne paradigme.
Države članice Evropske unije so ponovno pokazale precejšnjo razdeljenost in različna stališča, zlasti če primerjamo Švedsko, ki tako doma kot tudi na mednarodni sceni vztraja pri tako imenovanem moralističnem pristopu, in Nizozemsko, ki se že več desetletij poslužuje bolj pragmatičnega pristopa. Ob tem velja omeniti, da je tudi v Evropi na splošno zaznati trende popuščanja represivnih politik in dekriminalizacije uporabnikov drog.
Pomembna diskusija na zasedanju je tekla tudi glede vprašanja tako imenovanih »novih groženj«, zlasti povezanih z novimi psihoaktivnimi substancami (NPS). Dejstvo je, da se v zadnjih nekaj letih številne države na najrazličnejše načine soočajo z vedno novimi bolj ali manj legalnimi drogami na »tržišču«, toda vse prevečkrat se zapletajo v dolgotrajne birokratske postopke, na kakšen način neko novo snov uvrstiti na seznam prepovedanih drog.
Nepotrebna kriminalizacija in stigmazizacija uporabnikovNepojmljivo se mi zdi, da se to še vedno dogaja (tudi v Sloveniji), in to kljub dejstvu, da so nekatere države že »iznašle« zelo hitre in učinkovite načine za spopadanje s to problematiko brez nepotrebne kriminalizacije in stigmatizacije uporabnikov teh drog. Npr. v določenih državah za preprečevanje proste prodaje novih (večinoma legalnih) drog uspešno uporabljajo zakonodajne ukrepe, ki niti niso neposredno povezani z drogami, temveč z varstvom potrošnikov ali registracijo zdravil. Gre za tako imenovane »previdnostne ukrepe«, ki jih države običajno uporabljajo za predhodno zaščito potrošnikov v primeru hrane, pijače, prehranskih dopolnil ali drugih dobrin, ki so npr. lahko nevarne za zdravje ljudi. Tovrstni ukrepi so že uveljavljeni na Novi Zelandiji, Irskem, Poljskem ter v ZDA, Romuniji in Veliki Britaniji.
Pri pripravi končnega dokumenta UNGASS ter na zasedanju samem smo pomembno vlogo »odigrale« tudi nevladne organizacije oziroma civilna družba. Vsaj kolikor so to dopuščale okoliščine. Prispevki predstavnikov civilne družbe so bili praviloma zelo odmevni in čustveni ter so poželi aplavz številnih predstavnikov držav (pretežno tistih, ki se zavzemajo za bolj human odnos do uporabnikov drog ter celovite in na znanstvenih dognanjih utemeljene pristope). Predstavniki civilne družbe smo s številnimi argumenti kritizirali prohibicionistično paradigmo ter predlagali mnoge boljše alternative. Nastopali nismo z radikalnimi stališči, temveč s takšnimi (zlasti reformističnimi), ki imajo podlago v znanstvenih dognanjih in raziskavah. Svoja stališča smo medsebojno uskladili, tako da smo nastopali zelo enotno in učinkovito.
Uporabnikom drog se še vedno slabo pišeZaključni dokument celotnega procesa je verjetno največ, kar se je dalo v danih okoliščinah doseči. Gre za globalni konsenz, ki pa ne izkazuje prav veliko ambicij za ključne spremembe. Npr. odprava smrtne kazni oziroma dolgoletnih zapornih kazni po posredovanju nekaterih tako imenovanih »represivnih« držav tudi tokrat ni bila vključena. Kot v prejšnjih dokumentih se kot temelj globalne politike na področju drog še vedno omenjajo dokaj zastarele konvencije. V celotnem tekstu ni omembe paradigme »zmanjševanja škode« (»harm reduction«), po drugi strani pa je »organiziran kriminal« omenjen devetkrat, »terorizem« trikrat ter konvencija OZN proti transnacionalnemu organiziranemu kriminalu tudi trikrat. Kot neke vrste kompromis je v dokumentu sicer zapisano, da imajo države »dovolj fleksibilnosti, da razvijajo in izvajajo nacionalne politike na področju prepovedanih drog v skladu s svojimi prioritetami in potrebami«, kar po mnenju nekaterih omogoča tudi ukrepe s področja zmanjševanja škode. Morda kot redek pozitivni izplen velja omeniti to, da dokument poudarja »povečanje dostopnosti, pokritosti in kakovosti preventivnih ukrepov, podprtih z znanstvenimi dokazi«.
UNGASS tako dejansko ni prinesel nekega pomembnega presežka na ravni globalne politike do prepovedanih drog oziroma opustitve prohibicionističnega pristopa. »Vojno proti drogam« je morda na deklarativni ravni celo opustil, vendar se bo ta še vedno v preštevilnih državah zrcalila v »vojni proti organiziranemu kriminalu« in »vojni proti terorizmu«. V teh državah se uporabnikom drog žal še vedno slabo piše …
Matej Košir
Inštitut Utrip,
http://www.institut-utrip.si